Pokrajina v grobem obsega večji del nekdanje dežele Kranjske, zato predlog temelji na njenem zgodovinskem grbu. Kranjska je prevzela del grba grofov Andeških, svojih nekdanjih teritorialnih gospodov, nekje v prvi polovici 13. stoletja. Ob povzdigu Kranjske v vojvodino (l. 1364) so se najverjetneje spremenile tudi barve, prej domnevno srebrn orel na modrem je postal moder orel na srebrnem (morda celo na zlatem). Od druge polovice 14. stoletja dalje se v grbu dokončno pojavi zlato polje namesto prejšnjega srebrnega, vendar ga na nekaterih upodobitvah še najdemo v srebrni verziji. Leta 1463 je cesar okronal orla s svojo cesarsko krono, doslej srebrno-rdeče šahirano prsno prepono pa je nadomestil z izboljšano zlato-rdečo. Med ureditvijo simbolov za novega cesarja Ferdinanda I., je leta 1836 grb izgubil zlato barvo ščita in prsne prepone, ki je bila nadomeščena s srebrno. Zadnja sprememba pa je leta 1849 vrnila zlato barvo v prsno prepono. Orel dežele Kranjske je navsezadnje v upodobitvi grba in prapora jugoslovanskega kralja predstavljal Slovence kot enega izmed ustanovnih narodov Kraljevine SHS.
Kranjski grb je tudi temelj slovenske narodne zastave, ki je po zastavotvornem principu 19. stoletja prevzela njegove deželne barve – bela: barva ščita, modra: barva orla in rdeča: barva orlovih okončin. Kranjska je sredi 19. stoletja veljala za najbolj slovensko kronsko deželo, zato so simbol tudi Slovenci v obrobnih deželah sprejemali kot znamenje slovenstva. Ker je narodna zastava nastala v revolucionarnem letu 1848 in bila potrjena ter dokončno posvojena med taborskim gibanjem, jo že od takrat štejemo med elemente narodove identitete. Svojo pravno osnovo pa je dokončno dobila leta 1991, ko je bila sprejeta z odlokom o razglasitvi amandmaja C k slovenski ustavi.
V primeru treh pokrajin se predlog grba in zastave Osrednjeslovenske uporabita za srednjo Slovenijo.
V klasični zastavi sta uporabljeni glavni barvi, ki sta izraženi v grbu. Belo-modra barvna kombinacija je predstavljala deželne barve Kranjske med letoma 1836 in 1848. Belo-modro-rdeča kombinacija, ki je predstavljala deželne barve po letu 1848, ni uporabljena zaradi prevelike podobnosti z državno zastavo.
Heraldična zastava je preslikava vsebine ščita na zastavino ruto. Pri končni odločitvi izbere pokrajina eno izmed predlaganih zastav.
Grb Osrednjeslovenske
Klasična zastava Osrednjeslovenske
Heraldična zastava Osrednjeslovenske
Ljubljana je kmalu po tem, ko je bila v 13. stoletju povzdignjena v mesto, v svojih pečatih prikazovala najbolj dominantno poslopje v mestu. Podoba ljubljanske trdnjave na trohribu je tako postala glavni atribut grba do konca 17. stoletja, ko se ji je pridružil še lintver (zmaj).
Klasična zastava se uporablja v tej obliki od leta 1992.
Grb Ljubljane
Zastava Ljubljane
Pokrajina v grobem predstavlja večji del nekdanje Slovenske krajine (marke ali mejne grofije), ki je obsegala velik del Dolenjske (Dolenje Kranjske) in Bele krajine. Predlog temelji na njenem zgodovinskem grbu. Savinjska krajina se prvič omenja leta 980 in je obsegala porečje Savinje ter na jugu preko Save segala vse do reke Krke in bila v 11. stoletju priključena Kranjski. Na njen obseg so imeli odločilen vpliv Habsburžani, ki so se v začetku 14. stoletja s svojimi nekdanjimi zavezniki, Tirolsko-Goriškimi grofi zapletli v vojno za češko krono. Posledica te vojne je bilo razbitje krajine na dva dela - del severno od Save (Posavinje) so dobili Habsburžani in ga priključili Štajerski, del južno od Save (Dolenjska) pa je ostal del Kranjske (1311). Za dolenjski del se je od sedemdesetih let 13. stoletja naprej začelo uveljavljati ime Slovenska marka. V 14. stoletju je z nastankom posebne dežele t. i. Grofije v Marki in Metliki, ki je obsegala deželna sodišča goriških grofov v Slovenski krajini in Beli krajini, izraz Slovenska krajina pomenil vso goriško posest na Dolenjskem.
Grb Slovenske krajine je bil v podobi črnega slovenskega klobuka z rdečimi trakovi na zlatem ali srebrnem ščitu. Slovenski klobuk je simbol s starodavnim izročilom. Podobne klobuke najdemo upodobljene že na situlah iz časa starejše železne dobe, v antiki so ga nosili svobodni državljani in ga imenovali pileus, osvobojencem pa so podelili "pileus liberatus" kot znamenje svobode. V srednjem veku je bil klobuk poleg krone znamenje pravnega položaja in je služil kot pokrivalo uglednim svobodnim možem. V Švabskem ogledalu (Schwabenspiegel, 1275) najdemo navedeno, da med obredom ustoličevanja na Gosposvetskem polju nadenejo novemu vojvodi siv slovenski klobuk s sivo vrvico (windischer Hut).
V klasični zastavi sta uporabljeni barvi, ki sta izraženi v grbu. Čeprav v grbu dominira črna, sta zaradi barvitosti izbrani druga in tretja dominantna barva, v kombinaciji rdeče-rumena.
Heraldična zastava je preslikava vsebine ščita na zastavino ruto. Pri končni odločitvi izbere pokrajina eno izmed predlaganih zastav.
Grb Dolenjsko-belokranjske
Klasična zastava Dolenjsko-belokranjske
Heraldična zastava Dolenjsko-belokranjske
Pokrajina v grobem obsega večji del nekdanje Gornje Kranjske (Gorenjske). Predlog simbola je sestavljen iz polovice orla dežele Kranjske in polovice orla mesta Kranja, ki je osrednje mesto v pokrajini. Sestavljen je zaradi zagotavljanja unikatnosti simbola, da jasno ločimo med grbom Osrednjeslovenske in Gorenjske. Kot zanimivost naj dodamo, da naj bi se slovenska oblika imena za deželo Kranjsko razvila iz imena Kranj, ta pa naj bi tako kot Carnia in Carniola izviral iz latinskega imena Karnov.
Kranjska je prevzela del grba grofov Andeških, svojih nekdanjih teritorialnih gospodov, nekje v prvi polovici 13. stoletja. Ob povzdigu Kranjske v vojvodino (l. 1364) so se najverjetneje spremenile tudi barve, prej domnevno srebrn orel na modrem je postal moder orel na srebrnem (morda celo na zlatem). Od druge polovice 14. stoletja dalje se v grbu dokončno pojavi zlato polje namesto prejšnjega srebrnega, vendar ga na nekaterih upodobitvah še najdemo v srebrni verziji. Leta 1463 je cesar okronal orla s svojo cesarsko krono, doslej srebrno-rdeče šahirano prsno prepono pa je nadomestil z izboljšano zlato-rdečo. Med ureditvijo simbolov za novega cesarja Ferdinanda I., je leta 1836 grb izgubil zlato barvo ščita in prsne prepone, ki je bila nadomeščena s srebrno. Zadnja sprememba pa je leta 1849 vrnila zlato barvo v prsno prepono. Orel dežele Kranjske je navsezadnje v upodobitvi grba in prapora jugoslovanskega kralja predstavljal Slovence kot enega izmed ustanovnih narodov Kraljevine SHS.
Grb Kranjske je tudi temelj slovenske narodne zastave, ki je po zastavotvornem principu 19. stoletja prevzela njegove deželne barve – bela: barva ščita, modra: barva orla in rdeča: barva orlovih okončin. Kranjska je sredi 19. stoletja veljala za najbolj slovensko kronsko deželo, zato so simbol tudi Slovenci v obrobnih deželah sprejemali kot znamenje slovenstva. Ker je narodna zastava nastala v revolucionarnem letu 1848 in bila potrjena ter dokončno posvojena med taborskim gibanjem, jo že od takrat štejemo med elemente narodove identitete. Svojo pravno osnovo pa je dokončno dobila leta 1991, ko je bila sprejeta z odlokom o razglasitvi amandmaja C k slovenski ustavi.
Najstarejši znani pečat mesta Kranja je iz leta 1315 in vsebuje enoglavega orla, ki stilsko spada v obdobje 13. stoletja in nakazuje možnost, da se je pečatnik uporabljal verjetno kmalu po pridobitvi statusa mesta leta 1256. Mestne pravice so meščanom podelili grofje Andeški, ki so bili gospodarji mesta in hkrati največja koncentracija moči na Kranjskem v 13. stoletju. Sklepa se, da izvira grb mesta Kranja - podobno kot dežela - iz spodnjega dela grba (orel) grofov Andeških. Andeški so sicer v grbu uporabljali korakajočega leva nad lebdečim orlom. Najstarejša znana upodobitev orla mesta Kranja v rdeči barvi je iz leta 1491.
V klasični zastavi so uporabljene glavne barve, ki so izražene v grbu.
Heraldična zastava je preslikava vsebine ščita na zastavino ruto. Pri končni odločitvi izbere pokrajina eno izmed predlaganih zastav.
Grb Gorenjske
Klasična zastava Gorenjske
Heraldična zastava Gorenjske
Pokrajina obsega nekdanjo Notranjo Kranjsko (Notranjsko). Predlog temelji na zgodovinskem grbu Kranjske z modrim orlom na srebrnem polju, ki ga na spodnjem delu prekriva zelen heraldični hrib. Slednji predstavlja heraldično polje na katerem je človeška ribica, ki je poleg orla postala simbol Postojne ob povzdignjenju iz trga v mesto leta 1909. Proteus je tudi simbol slovenske naravne dediščine in endemit slovenskega Dinarskega krasa. Grb je sestavljen zaradi zagotavljanja unikatnosti simbola, da jasno ločimo med grbom Osrednjeslovenske in Notranjske.
Kranjska je prevzela del grba grofov Andeških, svojih nekdanjih teritorialnih gospodov, nekje v prvi polovici 13. stoletja. Ob povzdigu Kranjske v vojvodino (l. 1364) so se najverjetneje spremenile tudi barve, prej domnevno srebrn orel na modrem je postal moder orel na srebrnem (morda celo na zlatem). Od druge polovice 14. stoletja dalje se v grbu dokončno pojavi zlato polje namesto prejšnjega srebrnega, vendar ga na nekaterih upodobitvah še najdemo v srebrni verziji. Leta 1463 je cesar okronal orla s svojo cesarsko krono, doslej srebrno-rdeče šahirano prsno prepono pa je nadomestil z izboljšano zlato-rdečo. Med ureditvijo simbolov za novega cesarja Ferdinanda I., je leta 1836 grb izgubil zlato barvo ščita in prsne prepone, ki je bila nadomeščena s srebrno. Zadnja sprememba pa je leta 1849 vrnila zlato barvo v prsno prepono. Orel dežele Kranjske je navsezadnje v upodobitvi grba in prapora jugoslovanskega kralja predstavljal Slovence kot enega izmed ustanovnih narodov Kraljevine SHS.
Grb Kranjske je tudi temelj slovenske narodne zastave, ki je po zastavotvornem principu 19. stoletja prevzela njegove deželne barve – bela: barva ščita, modra: barva orla in rdeča: barva orlovih okončin. Kranjska je sredi 19. stoletja veljala za najbolj slovensko kronsko deželo, zato so simbol tudi Slovenci v obrobnih deželah sprejemali kot znamenje slovenstva. Ker je narodna zastava nastala v revolucionarnem letu 1848 in bila potrjena ter dokončno posvojena med taborskim gibanjem, jo že od takrat štejemo med elemente narodove identitete. Svojo pravno osnovo pa je dokončno dobila leta 1991, ko je bila sprejeta z odlokom o razglasitvi amandmaja C k slovenski ustavi.
V klasični zastavi so uporabljene glavne barve, ki so izražene v grbu.
Heraldična zastava je preslikava vsebine ščita na zastavino ruto (brez heraldičnega hriba zaradi izrazitosti). Pri končni odločitvi izbere pokrajina eno izmed predlaganih zastav.
Grb Notranjske
Klasična zastava Notranjske
Heraldična zastava Notranjske
